Članki

Dvom

Ali je dvom dobro ali slabo čustvo? Ali dvom škoduje ali koristi? Kaj vi mislite? Kakšno je vaše prepričanje o dvomu? Ali vam je dvom kdaj koristil ali škodil? Čustva so pokazatelj, so kompas, kaj se v našem življenju dogaja, kako ga doživljamo, dajejo nam potrebno energijo, ali pa nam jo jemljejo. Edino čustvo, ki je vedno in samo dobro, je ljubezen in čustvo, ki nikoli ne koristi je sovraštvo. Vsa ostala čustva pa nam pomagajo, da imamo več življenjske energije, da se pravilneje odločamo in da vedno znova spoznavamo sebe. In pri tem nam pomaga dvom.

Ne dvomite o tem, da ste čudež življenja in da ste edinstveni. Pri vsem ostalim pa vam ravno dvom pomaga, da živimo bolj uravnovešeno, da je naše življenje v harmoniji in zato manj stresno. Upam si trditi, da premalo dvomimo in smo prevečkrat preveč prepričani.

Tako kot ostala čustva, je tudi dvom treba imeti pod kontrolo. Mi nadziramo dvom in ne dvom nas. Za to potrebujemo notranjo trdnost, zdravo jedro, občutek moči in občutek lastne vrednosti. Brez tega dvom obvladuje nas in nam prej škodi kot koristi. Zamaje nas pripomba, vprašanje, drugačno mnenje. Ne upamo se odločiti. Cincamo, premišljujemo, se že skoraj odločimo in spet premišljujemo in dvomimo. V kaj? V odločitev? Vsekakor. Ampak zakaj? Ker nimamo občutka moči, strah nas je krivde, obsojanja, neustreznosti, nestrinjanja, neuspeha … Strah nas je posledice. In vsa ta nezavedna čustva prevzamejo oblast nam nami in se odločimo na podlagi teh čustev in ne na podlagi dejstev. Obrambni mehanizmi in prepričanja podprejo prej našteta čustva in večkrat se zgodi točno to, kar si najmanj želimo in česar smo se najbolj bali. Odločimo se napačno.

Ko nas preplavijo in ugrabijo čustvene energije jeze in užaljenosti, ko se po glavi rolajo misli in natolcujejo, ko se zataknemo za misel, stavek, dogodek, ko krepko skrenemo s poti in gre vse precej navzdol, takrat je smotrno podvomiti v naša čustva, misli, prepričanja in dejanja. Ali je res temu tako kot mislim, si predstavljam, sem prepričan ali so celo domišljam, da vem? Opisano stanje je daleč od ravnotežja, harmonije, ravnovesja.

Bolj kot smo daleč, bolj napačno si vse predstavljamo, razumemo in si razlagamo. Smo v stresu in stres zahteva takojšnjo akcijo. Zato stvari naredimo v afektu. Očitamo, natolcujemo, se prepiramo, maščujemo, ignoriramo, obrekujemo, zaključujemo, jezimo, jočemo in se smilimo sami sebi … Smo na enem bregu, ostali so na drugem. Na našem bregu je poleg nas še krivica. »Delam več kot drugi, pa nihče ne vidi, ni hvaležen, ne razume, ne pomaga.« Z nami je prizadetost. »Kako so lahko takšni? Kako so lahko tako brezobzirni, da niti malo ne pomislijo name? Kako so lahko tako izkoriščevalski?« Družbo dela režiser: »Vedeti moraš, da se ti ves svet posmehuje in se iz tebe norčuje. Vedo, da si neumen. To so načrtovali, se dogovorili. Ves čas so ti lagali. Zdaj vidiš, da so hinavski, da te nihče nima rad, nihče te ne ceni. In to sploh še ni konec. Zdaj se bo šele začelo. Zdaj bodo … in komaj čakajo … se dogovarjajo … in obrekujejo …« Pomagajo mu prepričanja: »Veš, da nikomur ne smeš zaupati. Predobrega človeka vsi izkoristijo. Če preveč popuščaš, te povozijo. Bolj kot si brezobziren, bolj te cenijo. Nikoli ne smeš pokazati pravih čustev.« Pridruži se ubogi jaz: »Zakaj se meni to dogaja? Zakaj nimam sreče? Zakaj drugi dobijo vse, pa niti migniti jim ni treba, jaz ne dobim ničesar? Zakaj si moram vsako stvar izboriti?« V ospredje se lahko zrine manjvrednost: »Pa kaj si sploh pričakoval? Poglej se! V ničemer nisi dober, ne znaš kot drugi, ne izgledaš dobro, neumen si in točno to si zaslužiš. Zakaj bi te kdorkoli upošteval, saj narediš kup napak in nobene stvari ne narediš dobro.« Morda jezi uspe premagati manjvrednost: »Ne dovoli tega! Povej jim, kar jim gre! Povej jim, kakšni so! Ti si odkrit in iskren in zato lahko vsakemu vse poveš! Naredi že nekaj in ne dovoli, da te imajo drugi za neumneža, butca, budalo ... in se ti še bolj smejijo!« Skratka, na bregu je ena sama zmeda. Vsi govorijo drug čez drugega, kričijo, ukazujejo, silijo, tlačijo, pride še ego, ki nas povzdigne, dokler nam ne poči film, ko ne moremo več potrpeti, ko imamo vsega dovolj, ko ne zmoremo več. In v tem stanju nekaj rečemo in/ali naredimo. In to ni dobro, ker smo rekli in/ali naredili v afektu.

Zato podvomite. Podvomite, preden rečete ali naredite. To, kar čutite, je res. A podvomite v to, da je vaša razlaga pravilna. Da je res tako, kot mislite.

V odnosu je resnica redko ena sama. Spomnimo se zgodbe o slepih ljudeh in slonu. Šest slepih je srečalo slona.

Prvi je otipal okel in je rekel: »Slon je podoben veji.«

Drugi je otipal rep in rekel: »Slon je podoben vrvi.«

Tretji je otipal trup in rekel: »Slon je podoben steni.«

Četrti je otipal nogo in rekel: »Slon je podoben stebru.«

Peti je otipal rilec in rekel: »Slon je podoben kači.«

Šesti je otipal uho in rekel: »Slon je podoben pahljači.«

Skregali so se, odšli vsak na svojo stran v prepričanju, da poznajo resnico in da se jim je zgodila krivica.

Ker poznamo svojo resnico, resnico nekoga drugega lahko sprejmemo kot nagajanje, laž, norčevanje iz nas, neupoštevanje … in zato svojo resnico branimo. Eden in drugi. In dva sta za prepir dovolj. Tudi če se ne skregate, je čustvenih energij dovolj, da ste razburjeni in v stresu. Dokler se ne pomirite, ta razburjenost vpliva na vas in ljudi v vaši bližini, ker se drugače odzivate, manj prisluhnete in hitreje vzkipite ali pa ste še bolj užaljeni. Ne da bi vedeli kdaj, kako in zakaj se lahko znajdete v začaranem krogu krivic, izdaj, nerazumevanja, razburkanega uma, ki je ušel iz vajeti in ega, ki spet kraljuje, vas tlači, ponižuje in sili v nekaj, česar nočete. Nočete borbe, nočete dokazovanj, nočete besed, ki ranijo in bolijo, nočete tišine … Večina ljudi hoče razumevanje in ljubezen. Če hočete razumevanje in ljubezen, podvomite. Ne vase, ampak v svoja prepričanja, svojo resnico, v svoj um in ego.

Živimo med dvema skrajnostma. Ponoči je pretemno, podnevi presvetlo, pozimi prehladno, poleti prevroče. Nekateri jedo premalo, drugi preveč, vozimo lahko prepočasi ali prehitro in primerov je še in še. V obeh skrajnostih je neudobno, naporno ali celo nevarno. Najbolj prijetno, zdravo in varno je nekje na sredini. »Zlata sredina.« Nič drugače ni z našimi čustvi. Čustvena zlata sredina je harmonija – notranji mir. Stremite za tem in ravno dvom vam lahko pomaga tega.

Evforija je skrajna oblika občutka sreče in moči. Brezup je skrajna oblika žalosti in brezizhodnosti. Zato poudarjam, da naredite vrednostno lestvico, ocenite moč nekega čustva ali prepričanja. Za to rabite samo malo časa. In tega časa je bistveno manj, kot časa, ki ga boste morda kasneje rabili za popravljanje, če bo sploh popraviti dalo.

Opazujte, vse ves čas kroži in vse je povezano. Nekaj moram dati, da potem nekaj dobimo. Čas lahko namenite temu, da znova in znova iščete notranje ravnovesje, ali temu, da druge popravljate, vzgajate, zahtevate, očitate, prepovedujete, vlagate … Ljudje sprašujejo: »Kako se naučiti živeti s paničnimi napadi?« Koliko časa in energije izgubijo ob vsakem napadu, kako omejeno je njihovo življenje, koliko strahu, misli in prilagajanja namenijo temu, ko se ves čas sprašujejo: »Ali bom zmogel ali ne?« Naj raje podvomijo v svoje prepričanje, da je edini način ta, da se naučijo živeti s tem. In besedo »panični napad« lahko zamenjate s katerimkoli drugim problemom. Naj podvomijo v to, ali je njihov občutek nemoči realen, ali je njihova samopodoba realna. »Ničesar ne naredim dovolj dobro,« a rezultati so nadpovprečni. »Vem, kaj si misli. Vem, zakaj je to naredil ali to dela. Vem, kaj naklepa.« Podvomite v to svojo resnico.

V mirnem času, v času, ko ste v harmoniji, ko čutite notranji mir, se pripravite na to, kako boste odreagirali, ko vas ponovno preplavijo čustvene energije in misli. »Takrat se bom najprej umiril. Ni tako kot izgleda. Najprej se umirim in potem odreagiram.« Napišite na list papirja. »Ko bo hudo, bom najprej deset krat prebral te stavke.« Pripravite se in spodrsnilo vam bo. Nič hudega, naslednjič boste ponovno poskusili in naslednjič tudi in opazili boste, da se vsakokrat prej umirite in da se umirja vaša okolica. Vedno imate najmanj dve možnosti. Druge navadno nočemo, ker je vezana na preveč čustev, ki jim nismo kos. Podvomite v to. Zmorete. Morda ne takoj, ampak vi odločate, čemu boste posvetili svoj čas.

In na koncu podvomite tudi v svoj dvom. Vaši občutki, vaše počutje in razpoloženje je pravo merilo. Kako se počutite pred odločitvijo? Spregovorite, premišljujte, pretehtajte, spremenite odločitev, počakajte nekaj ur ali dni in ob končni odločitvi boste čutili notranji mir. Ta odločitev je prava.

Ni vedno vse odvisno od nas in negotovost ustvarja nemir. Ko ste naredili vse kar morate in zmorete, prepustite. Ni več v vaših rokah. V vaših rokah pa je nemir. Ukvarjajte se njim. Odpravite ga z besedami, stavki ali načinom, ki vam ga ponujam. Odpravite strah, odpravite dvom. Ko ste se enkrat odločili, vam dvom ne koristi več.

Življenjskih situacij je veliko in vsaka je posebna. Najbližja univerzalna rešitev je, da skrbite, da so nihanja čim manjša in da ste čim večkrat blizu notranjemu miru. Kljub temu, da je včasih dela precej, da je naporno, da se vam bo tisočkrat zdelo, da ne zmorete ali da nima smisla, boste na koncu ugotovili, da ste na ta način izgubili najmanj denarja, časa in zdravja. Pridobili pa boste precejšnje zaupanje vas in zdravo samopodobo. In še presenečenje za konec. Vaš odnos do sebe bo drugačen, boljši, mehkejši, tolerantnejši, bolj razumevajoč in bolj ljubeč. Kakor znotraj, tako zunaj. Nekega dne se boste začutili, da ste obkroženi z ljudmi, s katerimi je prijetno živeti in nenaporno komunicirati.

PS: V kaj zdaj dvomite? 

 

več v FB skupini Čarobni odnos ali MMC