Članki

V dobri veri

Večino stvari v življenju rečemo in naredimo v dobri veri, da je tako prav, pravilno, pravično.

Otroke vzgajamo, se z njimi ukvarjamo, jim svetujemo in prepovedujemo, jim dajemo izbiro, postavljamo meje ali pa tudi ne v dobri veri, da jim to koristi, da je za njih dobro, da bodo zato odrasli v zrele, odgovorne osebe in da bodo srečni. Želimo, da so naši otroci srečni in za to naredimo vse.

V dobri veri se do partnerja obnašamo tako, da bo najin odnos napredoval in da bova vse bolj in bolj povezana.

V dobri veri skrbimo za dom, pospravljamo, kuhamo, čistimo in se tudi jezimo in sitnarimo, če je drugače, kot smo si zamislili.

V dobri veri prijatelje poslušamo, jim svetujemo, se skupaj zabavamo, da bo naše prijateljstvo lepše in močnejše.

V dobri veri delamo v službi več in več in še več, smo tiho, potrpimo in upamo, da bodo opazili naše pridno delo.

V dobri veri ljudem povemo, kar nam tisti trenutek pač pade na pamet, ker smo pošteni, odkriti in takšni kot smo.

V dobri veri zahtevamo in/ali postavljamo meje.

Naštevala bi lahko še in še. Podlaga, vzrok, da delamo »v dobri veri« so naša prepričanja. Prepričanje je verjetje. Verjamemo v neko trditev. Ta trditev je v nas nastala zaradi lastne izkušnje in spremljajočih čustev. Problem nastane, če je trditev napačna, če je verjetje zmotno in zato kljub delovanju v dobri veri škodujemo sebi in ljudem, ki jih imamo radi.

In spet smo pri prepričanjih in čustvih. Prepričanje lahko spremenite, ko predelate čustvo ali čustva, ki je ali so vezana nanj. Najprej pa moramo znati čustva in občutke prepoznati. Kolikor se sliši to enostavno, se v praksi pokaže, da temu le ni tako. Najpogosteje prepoznamo čustva in občutke, ki so posledica globljih, skritih in/ali potlačenih čustev. Z lahkoto prepoznamo čustva, ki jih začutimo ob določenem sporočilu ali dogodku - jezo, užaljenost, krivico, pogrešanje, žalost, krivdo, dvom, ljubosumje, neugodje, ponižanje, sram, sovraštvo … težje pa prepoznamo čustva, ki smo jih potlačili in le čutimo, da se ne počutimo dobro, čutimo stisko, tesnobo, doživimo panični napad ali čustva, ki smo jih vezali na prepričanja.

Najmočnejša vezana čustva na prepričanja so strah, vrednost, pripadnost, ljubezen … Prepričanje je verjetje, je pravilo, kaj in kako se bo nekaj zgodilo ali ne bo zgodilo. In prepričanju verjamemo v dobri veri. Zato se ga oklepamo, branimo in ga težko spremenimo. Kdorkoli podvomi v naše prepričanje, se zbudi čustvo ali čustva, ki so vezana nanj s takšno silo, da se o tem nočemo pogovoriti ali pogovoriti, nočemo in nismo sposobni slišati ali dojeti in se ga še bolj oklenemo. Negotovost je čustvo, ki ga nočemo. Raje napačno ali celo škodljivo prepričanje, kot podvomiti vanj.

Najmočnejša prepričanja imajo ljudje, ki v otroštvu niso naredili »prostorčka moči«. Njihovo prepričanje je: »Če ne bo po moje, bo vse narobe.« Občutek moči ni tisti, ki se kaže navzven, ampak občutek v nas - zaupanje vase in globoko vedenje, da zmoremo življenje. »Ne glede na to, kako bo težko in hudo, bom zmogel.« Prav je, da otroku pustimo, da stvari naredi po svoje, da doživi neuspeh, da ponovno poskusi in uspe, hkrati pa mu stojimo ob strani. Pustimo mu, da uredi po svoje, da se včasih otroško zaleti in tudi če mu spodleti, ga pohvalimo, ker je poskusil, ker si je upal. Vztrajamo na tem, da za svoja dejanja prevzame odgovornost in posledico. Vse napisano je del odraščanja primerno njegovim letom, ker se tudi občutek notranje moči ne zgradi čez noč. To pa otroku lahko omogočimo le, če imamo naš strah pod kontrolo, če na otroka ne vežemo lastne vrednosti, če do otroka čutimo ljubezen in ne odvisnost in mu dajemo občutek, da zmore, in da mu bomo stali ob strani in mu pomagali, če bo potrebno.

Če oseba nima občutka moči, je večino časa ogrožena. Ogroža jo vse in vsak, ki ne dela tako, kot velevajo njena pravila. Z leti osebo izčrpa nenehna borba, krivice, nerazumevanje okolice, slej ko prej se začne počutiti kot žrtev, življenje postane drama, kjer samo menja vloge, partnerje, prijatelje, delodajalce.

Občutek vrednosti je naša samopodoba. Samopodoba ni samozavest. Samozavest je lahko nabildano prepričanje v glavi, naša samopodoba pa je kljub temu lahko slaba. Oseba s slabo samopodobo pa pričakuje pohvale in zahvale. Pričakuje, želi in hoče, da drugi ugodijo njenim željam, da opazijo koliko naredi, kaj naredi in izkažejo hvaležnost in spoštovanje. Samozavestna je, za samopodobo pa rabi velik odziv odobravanja okolice, hoče biti v centru pozornosti. Ker to redko dobi v potrebni dozi občutek vrednosti, se čuti izigrano, nevredno, neupoštevano in nespoštovano. Boli jo in zato useka nazaj. Dovolj samozavestna je, da se upa prepirati, prepričana je, da ima pravico zahtevati, postavljati pogoje, ali se celo maščevati. Tudi tu je drama, ko oseba postane preganjalec, ker noče biti dolgo žrtev.

Oseba s slabo samopodobo in brez samozavesti, je polna krivde. Občutek krivde je tako močan, da lahko pride do prepričanja, da ni vredna, da živi, kaj šele, da kaj zahteva zase ali postavi meje. Njen edini cilj je vsaj preživeti. Spremlja jo občutek neuspeha, nevrednosti, živi v strahu, kaj vse bo storila narobe, ves čas dvomi vase. Uspešna je, ker se trudi, žene, a pohvale in priznanja je ne dosežejo. Z doseženim ni zadovoljna, ker je prepričana, da bi morala narediti bolje in hitreje. Pogosto pride do izgorelosti, tesnobe in depresije, ker je pritisk »biti dovolj dober« zanjo nedosegljiv. Drama se odvija v njej sami z vsemi slabimi občutki nezadostnosti, neustreznosti, samoobtoževanja, razočaranja in nezadovoljstva na sabo.

»Prostorčka« lastne vrednosti v otroštvu ni ustvarila, ker se starši niso ukvarjali  njo, ampak s seboj. Otrok jim je služil za odlagališče lastnega nezadovoljstva, morda ni uresničil njihovih sanj, uporabljali so ga v svoji drami, mu nalagali krivdo in odgovornost za lasten neuspeh, morda so ga poniževali, ga zasmehovali ali pa ga preprosto pustili ob strani, ko od njega trenutno niso nič hoteli.

Oseba z dobro samopodobo realneje oceni sebe in svoja dejanja, ne dvomi ves čas vas in če je treba, se tudi iskreno opraviči. V sebi je mirna, saj ve in sprejema svoje prednosti in se zaveda svojih pomanjkljivosti, a to v sebi ustrezno predela. Njeno razpoloženje ni odvisno od pohval in priznanj in ne čuti potrebe, da je ves čas v centru pozornosti.

Občutek osamljenosti je tako škodljiv, da znanstveno dokazano skrajšuje življenjsko dobo. Osamljenost ni vezana na samoto. Osamljeno se lahko počutite, ko vas obkrožajo drugi ljudje. Oseba opiše, da nikomur zanjo ni mar, da je spregledana, neslišana, neupoštevana, nevidena. Prepričanje, da nikomur ni mar zanjo utrjuje njen občutek osamljenosti in povečuje potrebo po pripadnosti.

Če otroka opazimo samo takrat, ko sitnari, nagaja, razgraja … če mu posvečamo pozornost samo, ko je kaj narobe, se občutek pripadnosti pri njem ne razvije v zadostni meri. Permisivna vzgoja možnosti izbire v otroku povzroči stisko. Že odrasli se večkrat težko odločimo, kaj šele otrok. Občutek dobi, da je sam za vse. Nista oče in mama tista, ki izbereta, on bi se pa temu uprl. Ko se otrok upre, se nauči sklepati kompromise in reševati probleme. Otrok v zahtevah sega više in više, se krepi njegov občutek moči in samopodoba, in  ko rečemo stop, se uči obvladati frustracijo. Hkrati pa ve, da je nekomu mar zanj. Nauči se dobivati in izgubljati. Zaradi jasnih in enakih pravil ve, da spada v skupnost. Krepi se njegov občutek pripadnosti in ni mu treba hrepeneti po njem.

Osnovnošolsko obdobje je najtežje v življenju, saj je otroški svet črno – bel. Otroci iščejo pripadnost in zato se ustvarjajo skupine. Skupino vodi tisti, ki ga drugi občudujejo zaradi tega, ker si dovolj upa, je dovolj fensi, nesramen ali brezčuten. V skupini ne morejo biti vsi, ker potem ni več skupina. Tak vodja skupine rabi nekoga, nad katerim se lahko izživlja. Otrok, ki ni sprejet v skupino in nad katerim se izvaja teror doživlja hude travme. Učitelji danes nimajo takšne avtoritete in sredstev, da bi to lahko uspešno preprečili. Tu je pomembna vloga staršev, da s pomočjo učitelja vsaj do neke mere ustavijo teror, še bolj pa, da otroka razumejo, se z njim pogovarjajo in mu povedo, da vstop v takšno skupino ne pomeni, da je zato boljši ali da ga zato nihče ne bo maral. Nasilje v osnovnih šolah je resen problem, ki bo rešljiv, ko bomo učitelje začeli spoštovati in jim zaupati, da svoje delo opravljajo dobro. Dokler pa starši hodijo k učitelju z odvetnikom, lahko pričakujemo le še več nasilja in več ran na srčku in duši otroka.

Oseba, ki je vstopila v svet odraslosti s takšnimi ranami in oslabljenim »prostorčkom pripadnosti«, bo v odrasli dobi marsikaj potrpela in na marsikaj pristala, da le ostane v neki družbi. Organizirala bo izlete in zabave, kuhala, kupovala karte za predstave, se prilagajala, na njeni prioritetni lestvici bodo prijatelji pred parterjem, saj je eno od prepričanj, da prijatelji ostanejo, partner pa lahko kadarkoli odide.

Nekdo drug pa lahko v osamljenosti vztraja, ker je prepričanje, da edino sam je varen, močnejše.

Čustveno uravnotežena oseba ne začuti osamljenosti vsakokrat, ko je sama, še manj pa, ko je v družbi, in tudi občutek osamljenosti zna obvladati. Poišče in gre v družbo brez velikega strahu pred razočaranjem.

Tudi glede ljubezni imamo veliko pravil. O tem sem v preteklosti napisala že veliko, zato se ne bom ponavljala.

Občutek ljubezni dobimo v otroštvu. Otroku povejmo, da ga imamo radi zato, ker je. Takšnega kot je imamo radi. Otroku ljubezni ni treba zaslužiti. Otroku ni treba biti priden, da ga bomo imeli radi. Otroku ni treba biti odličen, da ga bomo imeli radi. Ljubezni ni treba zaslužiti.

Če oseba morala ljubezen zaslužiti kot otrok, bo tako nadaljevala tudi v odrasli dobi. Trudila se bo, da bo udobrovoljila okolico, ne bo nasprotovala, ne bo izražala mnenj in želja, bo ubogala, bo pridna še naprej in bo slej ko prej razočarana. Ljudje nas nimajo radi zaradi tega kar delamo, ampak zaradi tega kar smo v sebi. Predvsem pa, nikoli nas ne bodo imeli vsi radi. Nikoli ne bomo vsem všeč. In niti ni treba. Dovolj je, da nas imajo radi najbližji in mi njih.

Vse je napisano na kratko, čeprav sploh ni kratko. Da prepoznamo pravo čustvo in pravi vzrok našega slabega počutja včasih traja kar nekaj časa. Zgoraj naštete ne dovolj polne prostorčke lahko relativno hitro napolnite in popravite z metodo in vajami, ki vam jih ponujam. Tu nastopi prvi problem.

Težko je začeti, ker ne verjamete. Komu mi verjamemo? Verjamemo nekomu, ki nam pričara lepši svet. Ravno tega pa jaz nočem, ker jaz v to ne verjamem. Če bi delila svoje življenje z vami, bi morda res kdo rekel, tudi jaz želim živeti tako ali podobno. In tu bi se začelo merjenje. Nehote in nevede. In nova frustracija in nezadovoljstvo. Kadarkoli želite nekoga posnemati, je ta vedno korak pred vami. Tudi če to ni res, vi tega ne veste. Prepričani ste, da je, in da vam ne bo nikoli uspelo. Želim, da greste po svoji poti, ker samo vaša pot je edinstvena. Ne želim, da se s komerkoli primerjate ali tekmujete. Želim, da začnete spoznavati svoj notranji svet zaradi sebe. Ker si to zaslužite. Ker ste vredni. Ker se splača. Ko boste to naredili zaradi sebe, s svojim tempom, bodo rezultati in vi boste zadovoljni. Odprl se vam bo nov svet in morda šele po nekaj mesecih dela boste prišli osupljivih spoznanj. In ta spoznanja bodo tista, ki vas bodo gnala naprej.