Članki

Vzemi ali pusti

Odnos med polnoletnima, opravilno sposobnima osebama je »vzemi ali pusti«. Vzemite to, kar vam dajejo, nudijo, ponujajo. To ni samoumevno in nič vam avtomatsko, po neki naravni pravici ne pripada.  Zavedajte se, kaj dobivate, zahvalite se in začutite hvaležnost. Dobivate, ker ste nekomu pomembni, ker vas ima rad, vas spoštuje in mu je mar za vas.

Če vam je nekdo pomemben, ga imate radi, ga spoštujete in vam je mar zanj, boste z njim prijazni, ga poskušali razumeti po najboljših močeh, mu boste prisluhnili, ga razveseljevali in si zanj vzeli čas.

Tako se gradi odnos. Zavedanje, opažanje vsakodnevnih malenkosti, ki so skoraj neopazne, skupaj tvorijo razpoloženje, počutje, varnost, zaželenost, pripadnost v odnosu. To je ljubezen. 

»Ja, ne bi ti bilo treba, a si vseeno …« me objel za dobro jutro, skuhal kavo, me poklical, me vprašal, kako sem, šel v trgovino ali po otroke, me poslušal, razumel, poskrbel, da nam je toplo, smo na varnem, po celodnevnem napornem delu pospravil stanovanje, ostal doma, ker sem obležala z migreno in poskrbel za otroke … Nadaljujte sami. Napišite na papir, da boste imeli pred samo. Napisala sem v moškem spolu, velja pa za oba. Nič ni samoumevno. Osredotočite se na to, kaj vsak dan dobite. To polni vašo čustveno posodo, vaš tolerančni prag bo višji, lažje in lepše stvari boste dali, ker za vas velja enako. Nič vam ni treba dati in nič mu/ji ne pripada.

Ko nekoga spoznavamo, smo veseli vsake njegove pozornosti in radi skupaj preživljamo čas. Zanimamo se drug za drugega, prijetno nam je skupaj. Čez nekaj mesecev ali let se na to prijetno stanje navadimo. Ne čutimo več vznemirjenosti, ne čutimo več zaljubljenosti, ne čutimo močnih čustvenih energij, ki bi preplavile telo kot na začetku. Nekaj, kar je bilo pred meseci ali leti presenetljivo, prijetno in vznemirljivo, postane vsakdanje, ker smo se na to navadili. In zdi se, da nič ni več tako, kot bi moralo biti.

»Rabiva romantični večer,« sklenete. In kaj je romantika? Romantika je obujanje začetnih občutkov zaljubljenosti. Zaljubljenost pa je ena sama drama. Prijetna ali neskončno nesrečna, ampak je še vedno drama. Čutimo, kot da smo zadeti z najboljšo psihoaktivno substanco. A na žalost se 90% romantičnih večerov konča z razočaranjem, ker so pričakovanja prevelika in ker pravega zadetka ni. Ni ga pa zato, ker smo drug na drugega že navajeni in kot pri drogi tudi tu pomaga le večja doza. Za to pa sta samo čas in denar premalo.

Razočaranje sprazni našo čustveno posodo. »Ali je to ljubezen?« se vprašamo ob najbolj neprimernem času. Dvom, razočaranje in prepričanje, da moramo močno čutiti so začetek konca. Ne osredotočamo se več na to, kaj vsak dan dobivamo, ampak na to, česa ne.

»Zakaj si tako pozen? Zakaj ne moreš pobrisati kopalnice za sabo? Zakaj čevljev ne pospraviš v omaro? Že od včeraj se tu valjajo tvoje stvari. A še fa**** pokrova od školjke ne moreš zapreti! Kolikokrat ti bom še povedala, da ob sredah delam do petih? A ti mene sploh poslušaš? Kaj jaz sploh delam s tabo?!« Velja za oba spola. Če že ni drame zaljubljenosti, naj bo drama vlog. Glavno, da nekaj čutim, pa čeprav jezo, naveličanost in krivico.

Kako ven iz začaranega kroga razočaranja, občutka krivice, občutka, da samo dajete in ničesar ne dobivate, kako ven iz vloge žrtve? Najprej se ustavite. »To ni v redu in nočem več tako,« si recite. Potem pojdite na sprehod, se dobro zadihajte, tecite, pojdite pod tuš, naj voda teče po vas in spere vso lepljivo energijo, ki vas oklepa. Pomembno je, da ste pod tušem z glavo vred. Zjočite se, s solzami spraznite neprijetno energijo iz telesa. Dobro se sfrotirajte, da poženete kri po žilah, toplo se oblecite, skuhajte si čaj in vzemite zvezek in svinčnik in začnite pisati.

Napišite, kako je bilo, ko sta se spoznala, kaj vam je bilo na njem všeč, kaj lepega je naredil, kaj lepega vam je povedal. Nato napišite kaj vse sedaj naredi, pa ne opazite. Poskusite se osredotočiti na malenkosti. Poskušajte gledati skozi njegove oči. Težko bo, ker so v vas zamere, a poskusite. Stopite v njegove čevlje, kot rečejo. Na koncu preberite seznam in se vprašajte, koliko cenite to, kar naredi in kako mu to daste vedeti. Vzemite si nekaj dni, osredotočite se nase in opazujte vajin odnos, opazujte sebe v odnosu - na kaj odgovorite, katere besede uporabite, s kašnim tonom in višino glasu odgovorite, na kaj in kako odreagirate in se vprašajte, kako bi se jaz počutila, če bi meni nekdo to govoril. Če je OK, je OK, če pa ni, se pa zamislite in se vprašajte Zakaj? Zakaj tako govorim? Ali želim tako nadaljevati? Ali gradiva ali rušiva?

Ne bo enostavno, vleklo vas bo nazaj v žrtev. »Zakaj se samo jaz trudim, kot da sem samo jaz kriva, če je pa to in to naredil in tega in tega ni.« Divjalo bo v vas, navade drame, krivice in žrtve ne spusti hitro iz rok. Takrat se ponovno ustavite, predihajte, potolažite v sebi vse ranjene, razočarane, cepetajoče osebe. Spet ste na začetku.

»Kaj bi lahko jaz naredila in rekla drugače, primerneje? Kako bi se počutila, če bi poskusila? Zakaj moram biti ravno jaz vedno tista budala, da popuščam?« in ste spet na začetku.

Ko boste ene 3447krat začeli, boste približno vedeli pri čem ste, kaj se v vas dogaja in kaj želite. Prišli boste do marsikaterega spoznanja. Potem se lahko odločite, da spregovorite o tem z njim. Ne, kaj mora narediti on drugače, ampak kaj si v želite v odnosu in kaj ste za to pripravljeni narediti. Kmalu boste vedeli in imeli boste dve možnosti: vzemi ali pusti.

Vse napisano velja za oba spola. Podobnost z resničnimi osebami je zgolj naključna.

več v FB skupini Čarobni odnos ali MMC