Članki

Vloge

V odnosih pogosto igramo vloge. Erik Bern je opisal to igro in opredelil tudi vloge. V igri nastopa žrtev, rešitelj in preganjalec. Vsi smo kdaj žrtev, saj nas ljudje ne razumejo, ne spoštujejo, ne slišijo, nimajo za nas čas, nam ne odgovorijo ali odpišejo po naših pričakovanjih, v službi nam nalagajo preveč dela, otroci ne ubogajo, vreme je slabo, polna luna je …

Smo tudi rešitelji, ko tolažimo ljudi, jim pomagamo, jih kam peljemo, govorimo z njimi, čeprav nimamo časa, jim ponujamo rešitve, jih bodrimo, delamo namesto njih …

Končno smo tudi preganjalci, ko povemo, da nas ne cenijo, da si tega nismo zaslužili, da z nami grdo ravnajo, ko se maščujemo, jim nagajamo, zbadamo, se kujamo, se pustimo prositi, ne odpuščamo in vedno znova serviramo preteklost …

Koliko so te vloge škodljive, je odvisno od količine in intenzitete, prekinemo pa jih lahko šele, ko si jih priznamo in se jih zavedamo. Pride dan, ko res paše, da se malo smilimo sami sebi. Čisto zares včasih paše, da smo malo nesrečni, ker ljudje in svet tako grdo ravna z nami. Malo potarnamo, pojokamo, pokličemo prijatelja ali potožimo partnerju. Če se vloge zavemo, lahko zavestno z njo zaključimo. Potolažimo notranjega otroka, obrišemo solze, pogledamo kaj dobrega pravzaprav imamo in si rečemo, rešil bom tudi to, saj zmorem.

Paše tudi, ko nekomu pomagamo, smo mu v oporo, zaradi nas se počuti bolje, morda smo ga celo česa obvarovali, ga rešili, mu polepšali dan. Počutimo se dobro tudi mi.

Ko se naberejo neustrezne energije v nas, paše biti tudi preganjalec. Na ta način se teh energij na enostaven in lahek način znebimo. Jasno povemo, da tako ne gre več naprej, da nas samo izkoriščajo, da tega ne dovolimo več, da izkoriščajo našo dobroto, sočutnost, vse kar za njih naredimo, pa tako malo od njih pričakujemo, pa še tega ne dobimo in zdaj bo drugače, bodo že videli, ker so slabi, brezčutni, hudobni … skratka vse najslabše in nevredni.

Vlog se naučimo v otroštvu in ne znamo živeti brez te dinamike. Vloge se ves čas menjajo, nekaj časa smo žrtev, potem smo rešitelj, pa preganjalec, pa spet rešitelj in žrtev … in ves čas se nekaj dogaja, ni dolgčas, so vzponi, so padci, le mirnega, tihega, ravnovesja, harmonije ni.

Od teh vlog postanemo odvisni, ne da bi vloge same prepoznali. Vloga žrtve nam prinese sočutje okolice, ljudje nas poslušajo, sočustvujejo z nami, nam pomagajo, pozorni so, v partnerskem odnosu šele v vlogi žrtve začutimo vso ljubezen do partnerja, tako zelo, močno ga ljubimo, da dovolimo, da z nami grdo ravno, v vlogi starša, ti otrok moj, si moje edino veselje, edina moja sreča v življenju, tako sem ponosen nate, ne vem, kaj bi brez tebe in otrok se trudi, da bo osrečil starša in se nauči napačnega vzorca.

Čez čas preklopimo v vlogo rešitelja, nekoč bo spoznal, kako velika je moja ljubezen, če bom dovolj potrpela, bo sprevidel, moja ljubezen naju bo rešila … preplavi nas ljubezen do otroka in mu za kratek čas vse dovolimo, ko pa naredi čisto malo drugače, preklopimo na preganjalca in mu prepovemo vse, zahtevamo, da nas spoštuje, saj smo starši, kričimo nanj, ga ponižujemo in razvrednotimo. V igri dveh odraslih oseb je dinamika izrazitejša, sprejemamo sladka opravičila, pridemo na vrsto za preganjalca in očitamo vse, kar se je nabralo v preteklosti.

Zgoraj napisano je precej šablonsko in posplošeno, opazujte pa, kaj se je v vas zgodilo po prebranem. Zanikanje, ogorčenje, strinjanje … smisel branja katerega koli teksta je, da ozavestite svoje občutke. Le takrat jih lahko šele predelate.

Dinamika igre je najmočnejša v  odnosu s človekom z osebnostno motnjo. Da v tak odnos vstopimo, je vzrok v želji, potrebi po drami. Ne da bi si to zavestno želeli, a v podzavesti, v nezavednem so receptorji, ki nas vlečejo k človeku/ljudem, kjer bomo to dobili. Ženske, ki sem jih vodila skozi proces ozaveščanja, spreminjanja, ki živijo v res lepem, prijetnem, ljubečem, razumevajočem, spoštljivem razmerju mi po letih takšnega umirjenega življenja pravijo, da jim še nikoli ni bilo tako lepo, a da jih včasih prime, da bi iz čistega nič znorele, da bi se le kaj dramatičnega dogajalo. To je kot droga, ko te vedno znova in znova vleče, da bi poskusil samo še enkrat.

Ljudje, ki ustvarjajo dramo, se navadno tega ne zavedajo, zato z njo tudi ne morejo prekiniti. Kot narkoman, ki rabi drogo, tako nekateri ljudje rabijo dramo. Osebe, ki izstopijo iz toksičnega razmerja s čustvenim manipulatorjem lahko zadihajo in zaživijo mirneje, nekateri pa se ne počutijo najbolje, ker jim nekaj manjka. Dramo kreirajo naprej. V odnosu s čustvenim manipulatorjem so bili v podrejenem položaju, večno krivi, se opravičevali in ves čas so se trudili, da bi dokazali, da so dovolj dobri, da si zaslužijo pozornost, priznanje, ljubezen. Tu ne gre le za partnerske odnose; čustveni manipulator je lahko tudi vaš prijatelj, šef, sodelavec. Ob izstopu zanihajo na drugo stran. Zmagoslavje, ki je upravičeno, olajšanje, končno so zbrali moč in pogum, končno so svobodni. A nekaj manjka. Še vedno manjka to, zaradi česar so se sploh zapletli z manipulatorjem. Ljudje mi včasih rečejo, zdi se mi, da sem prav magnet za takšne ljudi. In točno tako je. Želijo priznanje in dobijo nekoga, ki jim tega ne da. To je tista draž, cilj, ki ne sme biti nikoli dosežen, zato jim ljudje, ki niso manipulatorje, niso zanimivi. Dolgočasni so, previdljivi, preveč prijazni, joj, kar iz hlač bi ga stresla, da bi se le kaj dogajalo, slišim. Nočejo več novega manipulatorja, a brez drame ne morejo živeti. Zato jo ustvarijo sami.

Še vedno so v vlogi žrtve, da lahko razlagajo, kako grozno in hudo je bilo. Res je bilo. Dokler jih okolica posluša, podpira tolaži in jim daje občutek vrednosti, občutek, da so pogumni, so srečni. Imajo pozornost in priznanje. Kakor hitro pa nekdo ne sodeluje več, postanejo preganjalci. Ne veš, kako hudo je, če tega nisi doživel. To je tisti zadnji stavek, zadnje orožje, ki ga uporabijo, ko so izčrpali ves arzenal. Če ta stavek prevedemo, če poslušate, kaj vam ta oseba sporoča in ne govori, se glasi: Toliko sem pretrpela in ti mi hočeš to izničiti. Tega ne dam. Končno sem naredila nekaj, na kar sem ponosna. Končno sem v centru pozornosti. Dokler se osebe z njimi strinjajo, jih v njihovi vlogi podpirajo, jih ne zanima, ali so to doživeli ali ne, v nasprotnem primeru pa postanejo hitro napadalni in agresivni.

Pogosto lahko beremo članke o čustvenih manipulatorjih, skoraj nikjer pa ni zaslediti, kako pomagati žrtvi, da se reši svoje vloge. Slej ko prej se bo spet zapletla z nekom, ki ji bo dal to, česar ne zna dati sama sebi. To, da je dovolj dobra, da ni kriva, da se ji ni treba vedno opravičevati, da se ji ni treba bati življenja. Tega nihče ne dobi zunaj sebe, to lahko mora dati najprej sama sebi.

Vse pohvale, vsa priznanja, vsa pomembnost, ki jih dobi od okolice, padejo v brezno brez dna, v črno luknjo. Ne glede na to, kako so ljudje do nje prijazni, spoštljivi, dobri, bo vedno našla nekaj, kar ne bo v redu, samo zato, da dobi dramo. Drama jo napolni z energijo, ki ji ne koristi, a jo vsaj čuti. Zato je najprej treba narediti prostorček v sebi, kjer se pohvale, lastna vrednost, pomembnost lahko naberejo. Če tega niso naredili starši v otroštvu s pravim odnosom do otroka, lahko sami naredijo v odrasli dobi.

Nikogar nočem prizadeti, nočem vas prepričevati, nekatere sem verjetno razjezila, a vse kar želim je, da se vprašate, ali mi moje obnašanje, mišljenje, delovanje koristi? Ali MENI koristi, ali sem zato srečnejši/a, bolj zdrav/a, bolj zadovoljen/a, mirnejši/a?

Dovolite si biti nesrečni in kmalu se boste naveličali, potolažite srce in notranjega otroka,  pomagajte drugim, a najprej pomagajte sebi, pravico imate biti jezni, a z jezo uredite v sebi in ne ranite drugih.

Naučite se lahko v FB skupini Čarobni odnos ali MMC