Članki

Čustvena posoda

Večkrat omenim čustveno posodo, pa poglejmo, kaj s tem mislim. Predstavljajte si veliko plastično posodo za shranjevanje. V tej posodi so manjše posodice zložene druga poleg druge. Te manjše posodice so »prostorčki«, ki jih tudi večkrat omenim in v vsaki posodici je spravljeno eno čustvo.

V eni posodici je prostorček za ljubezen in predstavljajte si, da je napolnjena z nečim dobrim in sladkim, druga posodica je namenjena sreči. Tudi ta je napolnjena z nečem prijetnim, v tretji je prostorček za naše uspehe in samozadovoljstvo, v naslednji je prostorček za varnost in v naslednji je prostorček za občutek, da smo dovolj dobri in vredni in naslednja je pripravljena za občutek moči in v še eni je občutek samozaupanja, svojo posodico imata tudi sprejetost in spoštovanje. Te »posodice«, ti »prostorčki« se ustvarijo v zgodnjem otroštvu. To je v nas in imamo »posodice in prostorčke« kamor lahko gredo energije čustev, ki jih dobimo iz okolice. Ko nas nekdo pohvali, gre ta pohvala v posodico zadovoljstva in sreče in uspeha in samozadovoljstva in jo napolni. Ko vemo ali nam nekdo reče, da nas ima rad, gre ta energija v posodico zaželenost, pripadnosti, ljubezni …

Žalost, jeza, razočaranje, dvom, izločenost, krivda … nimajo svojih »posodic in prostorčkov« zato se kot vsiljivci rinejo v »posodice in prostorčke« ljubezni, sreče, varnosti, zaupanja … Takrat te energije čustev izrinejo in vklopi se alarm. Začutimo nemir, nelagodje, hrepenenje, željo točno po teh občutkih, ki so bili izrinjeni. In to želimo dobiti od okolice. Ker se v ljudeh okoli nas dogaja podobno, tudi ti ljudje hočejo nekaj od nas. Tako se zgodi, da vsi želimo samo prejemati, ker hrepenenje in potreba po napolnitvi to zahtevata. In kaj hitro se zgodi, da pridemo do tega: »Če ti meni ne boš dajal, tudi jaz ne bom tebi.« Namesto, da bi dobili kar želimo, dobimo in dajemo še več tistih energij, ki nimajo svojih »prostorčkov in posodic« in zato kot vsiljivci izrinejo še več prijetnih energij čustev in se še slabše počutimo. Tako se hitro znajdemo v začaranem krogu razočaranj, hrepenenj in prepirov. Ta čustva brez »posodic in prostorčkov« so težka in lepljiva, zato hitro izpodrinejo ostale lahke in prijetne čustvene energije in enotno ime za stanje, v katerem se znajdemo, je stres.

Idealno otroštvo je, ko otrok dobi vse, kar rabi, da lahko napolni »posodice in prostorčke«; ljubezen, sprejetost, pozornost, pohvale … in ga starši hkrati vodimo čez frustracije. Pomagamo mu, da sam napolni »prostorček« za občutek moči, lastne vrednosti, samozaupanja, samozadovoljstva in to tako, da ga pohvalimo, mu zaupamo, da mu dovolimo, da sam reši težavo, da se sooči s tem, da nekaj ni naredil najbolje, da je bil do nekoga krivičen, dovolimo,  da so uspehi v šoli njegovi in ne cele družine, spodbujamo ga, da se vztraja tudi, če je težko, ko se mu ne da … in ko odraste ima občutek, da zmore življenje.

Preveč zaščitniški starši otroku ne delajo nobene usluge, delajo jo sebi, ker se zato bolje počutijo. Ceno plača otrok, saj kot odrasel ni pripravljen na življenje, nima občutka, da zmore, ker so vse naredili ali preverili in popravili starši, ne zna se soočiti z frustracijo, ne zna prevzeti odgovornosti in zato namesto, da bi reševal, beži. Starši spremljajo polnoletne osebe na vpis v fakulteto, omogočajo lagodno brezdelno življenje, ker zanj ali zanjo ni službe, ki bi ga/jo veselila, ki bi jo zmogel, ker ga na to nismo pripravili.

Starši, ki otroka uporabijo za ventil sprostitve lastnih nezadovoljstev ne omogočajo, da bi ustvaril »prostorčke« zaupanja, lastne vrednosti, moči …

So starši, ki želijo, da otrok polni njihove prostorčke. To so čustveni manipulatorji obeh spolov. Otrokovi prostorčki so polni krivde, odgovornosti za srečo odraslih, skrbi, bojazni.

Starši, ki jim ni mar za otroke, ker so preveč okupirani s kariero, ugledom, hobiji, prijatelji, uživanjem življenja. Takšen otrok čuti le to, da je odveč, nepomemben, nevreden, v napoto …

Idealnih staršev ni. Dovolj je, da smo imeli in smo dovolj dobri starši. Spoznajte sebe, opazujete svoje občutke. Ali čutite zadovoljstvo, ko nekaj naredite ali vas preganja občutek, da bi morali narediti bolje? Ali čutite, da ste enako vredni kot drugi? Ali veste, da se zavedate svoje vrednosti? Ali veste, da se vsi soočamo s takšnimi in drugačnimi izzivi in da nihče ni ves čas srečen? Ali znate sprejeti kompliment, ali ostanete v zadregi in se sprašujete, če se morda oseba ne norčuje iz vas? Ali čutite, da vas imajo ljudje radi, zato ker ste takšni kot ste in ne zato, kar zanje naredite?

Ker idealnega otroštva ni, so naše »posodice in prostorčki« napolnjeni z različnimi energijami čustev. Vse skupaj postane ena zmešnjava in vse kar vemo je to, da ni dobro. Poiščite ta »ni dobro« in ga v obliki predmeta vrzite iz telesa. Lažje bo.

Včasih se zgodi, da je težkih in lepljivih čustvenih energij preveč in popolnoma zasedejo določeno »posodico ali prostorček«. Ko dobimo iz okolice pohvalo, te pohvale, te prijetne energije nimamo kam spraviti, zato smo v zadregi in si mislimo: »Ah, samo tako pravi, verjetno ne misli resno,« ker se sprožijo energije neustreznosti, ki zasedajo to posodico in začutimo, da itak nismo dovolj dobri, da bi lahko naredili bolje, kje vse smo ga polomili …

Ko je nekdo z nami prijazen, te prijaznosti nimamo kam dati, ker je prostorček za prijaznost poln neprijaznosti. »Poglej se, kakšna izguba si, ti pa tem besedam verjameš. A ha ha ha ha …«

Ko slišimo, rad te imam, tega ne sprejmemo, le kdo bi imel rad takšno osebo, kot sem jaz.

Ko začutimo srečo, jo takoj izpodrine »ne bodi srečen, ne zaslužiš si.«

Nadaljujemo lahko v nedogled. Ko nekaj prijetnega torej dobimo, nimamo kam dati, obenem pa po tem ves čas hrepenimo, se trudimo dobiti, hočemo potrditve, hočemo, da se nekdo za nas potrudi, hočemo, da nas ljudje spoštujejo, sprejemajo, imajo radi … Zato ponavljam, ustvarite prostorčke, ali bolje rečeno, izpraznite težke in lepljive čustvene energije krivde, neustreznosti, zaničevanja, sramu, manjvrednosti, obupa, jeze, žalosti, užaljenosti … in s pomočjo notranjega otroka jih napolnite do te mere, da boste v sebi čutili mir. Notranji mir je ravnovesje.

A potem ljudje pravijo: »Skoz je kaj, da nimam miru.« To je življenje. Vse se giblje in premika in zato je življenje prijetno, zanimivo, presenetljivo. Zato urejamo sproti. Enako je, ko očistite avto, se zapeljete en krog in je že umazan. Počistite kuhinjo, samo pogledate in že so drobtine spet na pultu, v kopalnico ni treba niti stopiti, je že umazana … To je življenje in ves čas je kaj in če sproti predelujete, ni pretežko.

Povzetek: Dajte najprej sebi to, kar vam manjka. Vsak dan sproti svojemu notranjemu otroku povejte, da je več kot dovolj dober, sposoben, vreden, prijeten, prijazen, da ga imajo ljudje radi, da vam je pomemben, da je velik fant oz. velika punca, da zmorete življenje, da je na varnem in da ne bo nikoli več sam, ker sta ves čas skupaj, in da naj se sprosti in nauči biti srečen in brezskrben.

Pohvalite se, začutite samozadovoljstvo, napolnite se z močjo, začutite mir v sebi. Zmorete, znate in si zaslužite.

več v FB skupini Čarobni odnos ali MMC