Članki

Izgubljene iluzije

»S kakšno pravico ubijaš moje iluzije?« je stavek, s katerim se je nekega jutra zbudila. Niti oči še ni odprla, ko je odzvanjal glas v njej. »S kakšno pravico?« Telo se je napelo, misli so začele švigati. Kaj se dogaja? Kot dobro izvežbana in formirana vojska so se spravile na okope. Kdo šari po naših pravilih? Kdo ogroža našo varnost? Ves trud preteklih let, utrjevanje prepričanj, dogem, ves trud dokazovanj se je sesuval kot hiša iz kart. Odtavala je do kopalnice in se zazrla v podobo v ogledalu. »Svet ni tak, kot ga vidiš ti. Samo tvoj svet je tak. Obkroža te toliko svetov, kolikor je ljudi na svetu.« Naenkrat se je počutila sama, ranljiva, zadrgetala je od mraza. Ničesar več ni bilo. Ničesar toplega, znanega, varnega ni več v njej.

Podoba v ogledalu se je nasmehnila. Bila je drugačna. Oklepi in okovi so popokali in odpadli. Začutila je svobodo, lahkotnost, popolnost življenja. Življenje je enostavno lepo.

 

V slovarju slovenskega knjižnega jezika piše, da je iluzija »predstava, navadno optimistična, ki ni osnovana na resničnosti; slepilo, samoprevara.« Moj, tvoj, vaš svet je iluzija. Mnogi bodo temu oporekali, zatrjevali, da je resničen, z veseljem in žalostjo, brezskrbnostjo in skrbmi, uspehi in neuspehi …

»Ne bluzi, moje življenje je resnično. Ne govori mi, da moji prijatelji niso pravi in iskreni, da ne čutim resnične ljubezni. Ne govori mi, da je moja prizadetost iluzija, ker nisem pravično nagrajena, čeprav bi si zaslužila. V mojem življenju je bilo veliko bitk, trudim se biti pozitivna, življenje imam urejeno. No ja, vsaj približno :). Ne, ne drži. Zelo dobro mi gre.«

Starogrški rek, da je lepota v očeh opazovalca, drži. Vse kar smo, kar nas obdaja, kar se nam dogaja, je naša predstava. Vsake oči imajo svojega malarja, zato je svet za vsakega izmed nas drugačen. Zato je naš svet iluzija. Ni takšen, kot mislimo, da je.

Kakšen pa potem je svet? Zakaj je pomembno, da nanj pogledamo z drugega zornega kota? Kaj s tem pridobimo in kaj izgubimo? V čem je smisel, da se neprestano sprašujem, ali so moji občutki, razlage, doživljanje pravilni? Zakaj ne bi živeli lepo, preprosto in srečno tako kot do sedaj?

Svet se spreminja od samega nastanka. Generacije pa se vedno znova čudijo, zgražajo, obupujejo in sprašujejo: »Kam gre ta svet? Tehnologija nas bo odtujila, vse več je osamljenih, depresivnih, izgorelih. Nobenega pravega časa več ni. Otroci ne znajo več plezati po drevesih, čofotati po lužah, znajo pa naložiti aplikacije in računalnik obvladajo prej kot črke. Zdrave hrane praktično ni več. Karkoli poješ, nečemu škodi. Pravi prijatelji so redki, ko jih potrebuješ, se redko kdo odzove.« Seznam dopolnite sami. Kaj je vašem svetu takšnega, nad čemer zmajujete z glavo, vas skrbi, boli, jezi, teži?

Pa svet res tak? Ali je svet res slabši, kot je bil? Ali so bili ljudje pred stotimi leti bolj zdravi, srečnejši in zadovoljnejši? Podaljšala se je življenjska doba, veliko bolezni ni več smrtonosnih, imamo več kot samo s streho nad glavo, hrano in čevlje. Hočemo več. Hočemo srečo, ugodje in udobje. Hočemo biti uspešni, priljubljeni in ljubljeni. To nam pripada. Pripadajo nam pridni in bistri otroci, čas zase, za hobije, za prijatelje, za izlete in potovanja, pripada nam sreča. Zatakne se pri sreči. Ta sreča je izmuzljiva. Če že pride, hitro tudi gre. Ko že mislim, da mi jo je uspelo ujeti, mi jo že nekdo s stavkom ali dvema izmakne. Vedno je kaj, zaradi česar ne morem biti srečen. Ali pa se odločim in bom srečen ne glede na vse.

V kakšnem svetu torej živimo? V resničnem svetu ali svetu iluzije? Ali drži, da je moja sreča res najbolj srečna, in ali je moja žalost res najbolj žalostna? Drži in ne drži.

Kakšen bi svet moral biti, da bi bili zadovoljni? Kakšen bi moral biti, da bi rekli: »Življenje je enostavno lepo.«

Bolj ko življenje teče po naših pravilih, merili, protokolih, prepričanjih, željah, pričakovanjih, bolj se počutimo varni, zaželeni, razumljeni, priznani, ljubljeni, sposobni, spoštovani, ustrezni, dobri … Vsak človek ima svoja pravila in pričakovanja, svoja merila in prepričanja. Kar je za nekoga ustrezno, je za drugega nepredstavljivo, kar je nekomu smešno, je drugemu žaljivo, kar je nekomu prijetno, drugega spravlja v zadrego, kar je nekomu nepomembno, drugemu prestavlja bistvo življenja. Zato je naš svet iluzija. Iluzija, ki določa kvaliteto življenja. Lahko ste srečni v pogojih, kjer bi bili drugi nesrečni. Lahko ste nesrečni, čeprav se drugim zdi, da živite sanjsko življenje. Vsak živi v svoji iluziji.

več v FB skupini Čarobni odnos ali MMC