Članki

Komunikacija

Kako nekaj sporočimo je odvisno od naših veščin komunikacije, še bolj pa od čustvenih energij v nas. Zato se osredotočite nase. Postavljajte vprašanja sebi in ne drugim.

Večina dnevnega komuniciranja poteka mimogrede, spontano, brez razmišljanja, kaj pravzaprav sporočamo. Ljudem na tretmajih ali delavnicah vedno svetujem, naj poslušajo, kaj jim drugi sporočajo in ne, kaj govorijo. Če se še tako čudno sliši, sta navadno to dve zelo različni sporočili. Prav tako se tudi vprašajmo, kaj od sogovornika hočemo, želimo, pričakujemo in šele nato to pravilno sporočimo.

Začnimo kar z jutrom. Še preden se dobro zbudimo, že hitimo s kuhanjem kave in pripravo zajtrka. Z mislimi smo že v službi, osredotočeni smo v prihodnost. Hitimo, ker ura zjutraj teče hitreje. S kratkim dobro jutro pozdravimo ljudi, ki so nam najbližje, ki jih imamo najraje in ki so nam najbolj pomembni.

»A lahko, prosim, lepo sediš za mizo, da ne boš polil kot včeraj,« rečemo otroku. Otrok postane razdražljiv, saj ga opomnimo na nekaj, kar je že minilo, a mu sporočamo, da ni dovolj dober, sposoben, ustrezen. »Tisto« v njem se zbudi in nalašč udarja z žlico po hrani, odriva krožnik ali se vrti po stolu in dela vse drugo, samo pojesti noče. Ne da bi hoteli, ne da bi se zavedali, smo dali popolnoma drugo sporočilo, kot smo želeli. Vse kar želimo je, da lepo poje. Naša razdražljivost, jutranji stres v otroku povzroči nemir in naše besede vse skupaj samo poslabšajo. Čisto drugače bi bilo, če bi si vzeli nekaj sekund, se umirili, pripravili hrano, pobožali otroka po laseh in mu rekli: »Zdaj pa zbudiva še trebušček.« V tem stavku ni nobenega prikritega sporočila. Naša umirjenost umirja okolico in obratno.

Zakaj sploh izrečemo stavek s prikritim sporočilom? Zato, ker ne ozavestimo procesov v nas. Utrujeni smo, že delno naveličani, lahko občutimo nemoč, ker ne vemo, koliko težav bo spet pri hranjenju, koliko hrane bo končalo na mizi, na tleh in koliko bo sploh pojedel. Lahko se počutimo kot starš, ki je odpovedal, ki ni dovolj dober ali ustrezen. Obrambni mehanizmi nas ščitijo, da bi to ozavestili, ker tudi če ozavestimo, si navadno ne znamo pomagati in se le še slabše počutimo. Zato bom napisala to, kar sem napisala že v knjigi: »Če ne veste, zakaj bi se podali na pot samospoznavanja, se podajte zaradi svojih otrok. Otroci so vredni tega.«

»A prideš danes domov normalno, ali boš spet pozen?« vprašamo moža. Če ima mož iz preteklosti v sebi že energije neustreznosti ali krivde, bo lahko odreagiral napadalno ali izmikajoče, čeprav z vprašanjem sploh nismo mislili nič slabega. Lahko osorno reče: »A mi moraš vsak dan s tem težiti?« Ali pa: »Ne vem, kdaj bom končal,« pa čeprav precej dobro ve.

»A se lahko spotoma ustaviš še v čistilnici in prineseš srajce?« vpraša mož. Če ima žena v sebi občutek, da je »vse na njej«, da ni cenjena, da je izkoriščana, skratka če je v njej »tisto«, bo vzbrbotalo in namesto da bi rekla: »Ja lahko,« ali »Ne morem,« bo rekla: » Po svoje srajce si pojdi kar sam.«

To je šele jutro, preden bo dneva konec bo minilo vsaj še 15 ur. Zato je pomembno, da poiščemo v sebi »tisto«, ki nam dela težave, da spoznamo, kaj je v nas, da to predelamo in na ta način postanemo ljubeči do sebe in drugih. Imeti se rad pomeni, da ne dovolite, da demoni vihrajo v vas, da odstranite »tisto«, ker energijskih nabojev ne potrebujete, ki vam povzroča bolečine, težave, kvari medosebne odnose … Zgoraj opisane malenkost so pravzaprav najpomembnejše stvari v odnosih. Malenkosti iz katerih nastane velika gora zamer, občutka neljubezni, spregledanosti, neslišanosti, neustreznosti, krivde … in ko je vsega preveč rečemo: »Midva se morava pogovoriti.« In ne vesta kje in kako začeti, ker so vse skupaj takšne malenkosti, da niso niti omembe vredne, če se ne bi nabirale dneve, mesece in leta.

več v FB skupini Čarobni odnos ali MMC