Članki

Komunikacija

Vsi vemo, kako pomembna je komunikacija, a včasih nevede in nehote sporočamo nepravilno in pogovor se spremeni v prepir ali molk. V prepiru ali molku je cilj zmaga, cilj je ukrotiti nasprotno osebo, jo podrediti ali ponižati. Pogovor naj bi se končal z win-win rezultatom, torej jaz dobim – ti dobiš. O veščinah komuniciranja je na spletu veliko napisanega, jaz pa bom spet kot stara lajna. Opazujte, kako se med pogovorom počutite.

Če imate dobro samopodobo, vas ni strah, da vas sogovornik nadvlada, ob njegovih besedah ne začutite občutka strahu, neustreznosti, sramu, nemoči …

Kako se med pogovorom počutite? Kaj želite s pogovorom doseči? Do kakšnega občutka želite priti? Kaj je cilj pogovora? Vprašajte se, kaj pravzaprav hočem?

To, kar hočete, je »tisto«, kar bo narekovalo in določilo, kako se boste med pogovorom odzivali, katere besede boste uporabili, kakšna bo vaša višina glasu, hitrost govora … in tudi katere metode manipulacije boste morda uporabili, da dosežete svoje. Še enkrat bom ponovila vprašanje, kaj želite s pogovorom doseči?

Če se pogovarjata kot dve odrasli osebi, bosta slej ko prej uskladila poglede in našla rešitev, ki bo ustrezala obema ali vsem. Kompromis v nikomer ne bo pustil občutka poraza. Osebno ne boste čutili poraza.

Če je vaša samopodoba slabša, izrečene besede lahko hitreje vzamete osebno. To pomeni, da dobite občutek, da VI niste v redu in ne to, kar morda mislite ali trdite. V tem je velika razlika. Takrat se spravite na okope.

Poglejmo primer.

Žena reče: »Rada bi preživela več časa s tabo. Manjka mi občutek bližine.«

Mož reče: »Vem, da sem trenutno veliko v službi. Velik in naporen projekt imamo. Še najmanj pol leta bo tako. Ali me lahko razumeš, da bom ta čas manj prisoten? Kako bi ta čas, ki ga imava bolje izkoristila? Kaj si želiš?«

V tem primeru se pogovarjata kot odrasel-odrasel.

Lahko je pa tudi drugače.

Žena reče: »Sploh se ne zmeniš več zame. Samo še služba ti je pomembna. Najbolje, da se kar tja preseliš.«

In mož odvrne: »Pa kaj bi ti sploh rada. A ti misliš, da se bo kredit sam poplačal? Daj malo razmišljaj in se spravi k sebi.«

V tem primeru se pogovarjata kot otrok - starš.

Lahko je tudi tako.

Žena: »Kako dolgo misliš ti še tako delati? Kdaj se boš začel zavedati, da imaš družino? Naredi red v službi in povej šefu, naj te razbremeni.«

Odgovor moža: »Kako naj mu to rečem?« in utihne.

V tem primeru je žena sporočala kot starš – otroku.

V prvem primeru je bila žena slišana in mož se ni počutil napadenega. V drugem je žena cepetavček, mož osebno napaden z občutkom, da je kriv in necenjen. Mož pa ji vrne z občutkom, da je neumna, skratka neustrezna. V tretjem žena naroča kot starš otroku, kaj naj naredi, da se situacija spremeni in da možu občutek neustreznosti. Mož pa ji sporoči z občutkom nemoči in jo da na ignor. Spregleda njeno potrebo po bližini. Vlogi sta le primer in ju lahko zamenjate.

Ko boste brali in primerjali s sabo, opazujte svoja občutja; s čim se strinjate, kaj v vas sproži upor in se vprašajte, kaj in zakaj tako čutite. Tako začnete z raziskovanjem sebe.

Kako nekaj sporočimo, je odvisno od naših veščin komunikacije, še bolj pa od čustvenih energij v nas. Zato se osredotočite nase. Postavljajte vprašanja sebi in ne drugim.

Večina dnevnega komuniciranja poteka mimogrede, spontano, brez razmišljanja, kaj pravzaprav sporočamo. Ljudem na tretmajih ali delavnicah vedno svetujem, naj poslušajo, kaj drugi sporočajo in manj, kaj govorijo. Če se še tako čudno sliši, sta navadno to dve zelo različni sporočili. Prav tako se tudi vprašajmo, kaj od sogovornika hočemo, želimo, pričakujemo in šele nato to pravilno sporočimo.

Začnimo z jutrom. Še preden se dobro zbudimo, že hitimo s kuhanjem kave in pripravo zajtrka. Z mislimi smo že v službi, osredotočeni smo v prihodnost. Hitimo, ker ura zjutraj teče hitreje. S kratkim dobro jutro pozdravimo ljudi, ki so nam najbližje, ki jih imamo najraje in ki so nam najbolj pomembni.

»A lahko, prosim, lepo sediš za mizo, da ne boš polil kot včeraj,« rečemo otroku. Otrok postane razdražljiv, saj ga opomnimo na nekaj, kar je že minilo, a mu sporočamo, da ni dovolj dober, sposoben, ustrezen. »Tisto« v njem se zbudi in nalašč udarja z žlico po hrani, odriva krožnik ali se vrti po stolu in dela vse drugo, samo pojesti noče. Ne da bi hoteli, ne da bi se zavedali, smo dali popolnoma drugo sporočilo, kot smo želeli. Vse kar želimo je, da lepo poje. Naša razdražljivost, jutranji stres v otroku povzroči nemir in naše besede vse skupaj samo poslabšajo. Čisto drugače bi bilo, če bi si vzeli nekaj sekund, se umirili, pripravili hrano, pobožali otroka po laseh in mu rekli: »Zdaj pa zbudiva še trebušček.« V tem stavku ni nobenega prikritega sporočila. Naša umirjenost umirja okolico in obratno.

Zakaj sploh izrečemo stavek s prikritim sporočilom? Zato, ker ne ozavestimo procesov v nas. Utrujeni smo, že delno naveličani, lahko občutimo nemoč, ker ne vemo, koliko težav bo spet pri hranjenju, koliko hrane bo končalo na mizi, na tleh in koliko bo sploh pojedel. Lahko se počutimo kot starš, ki je odpovedal, ki ni dovolj dober ali ustrezen. Obrambni mehanizmi nas ščitijo, da bi to ozavestili, ker tudi če ozavestimo, si navadno ne znamo pomagati in se le še slabše počutimo. Zato bom napisala to, kar sem napisala že v knjigi: »Če ne veste, zakaj bi se podali na pot samospoznavanja, se podajte zaradi svojih otrok. Otroci so vredni tega.«

»A prideš danes domov normalno, ali boš spet pozen?« vprašamo moža. Če ima mož iz preteklosti v sebi že energije neustreznosti ali krivde, bo lahko odreagiral napadalno ali izmikajoče, čeprav z vprašanjem sploh nismo mislili nič slabega. Lahko osorno reče: »A mi moraš vsak dan s tem težiti?« Ali pa: »Ne vem, kdaj bom končal,« pa čeprav precej dobro ve.

»A se lahko spotoma ustaviš še v čistilnici in prineseš srajce?« vpraša mož. Če ima žena v sebi občutek, da je »vse na njej«, da ni cenjena, da je izkoriščana, skratka če je v njej »tisto«, bo vzbrbotalo in namesto da bi rekla: »Ja lahko,« ali »Ne morem,« bo rekla: » Po svoje srajce si pojdi kar sam.«

To je šele jutro, preden bo dneva konec bo minilo vsaj še 15 ur. Zato je pomembno, da poiščemo v sebi »tisto«, ki nam dela težave, da spoznamo, kaj je v nas, da to predelamo in na ta način postanemo ljubeči do sebe in drugih. Imeti se rad pomeni, da ne dovolite, da demoni vihrajo v vas, da odstranite »tisto«, kar sproža neustrezne čustvene reakcije, ki vam povzročajo bolečine, težave, kvari medosebne odnose … Zgoraj opisane malenkost so pravzaprav najpomembnejše stvari v odnosih. Malenkosti iz katerih nastane velika gora zamer, občutka neljubezni, spregledanosti, neslišanosti, neustreznosti, krivde … in ko je vsega preveč rečemo: »Midva se morava pogovoriti.« In ne vesta kje in kako začeti, ker so vse skupaj takšne malenkosti, da niso niti omembe vredne, če se ne bi nabirale dneve, mesece in leta.

Poglejmo, kako vse lahko en stavek razumemo.

»Ali boš ti skuhal/a?« je čisto nedolžno vprašanje. Zanima nas, ali bo nekdo nekaj skuhal. Ko ali če mu dodamo energijo čustev, pa lahko zveni ali ga razumemo povsem drugače. Lahko pa vzamete katerikoli stavek, ki vam povzroča težave.

Vprašanju dodajte začudenje. Začudeno vprašajte: »Ali boš ti skuhal/a?« Vprašanje je enako, sporočilo pa povsem drugo. Eno torej je, kar vam nekdo govori, drugo pa sporoča. Govori vam o pripravi hrane, sporoča pa: »Čudi me, da boš kuhala,

  • ker ne znaš.
  • ker nikoli ne dokončaš.
  • ker ti nikoli ne uspe.
  • ker si len/a, nesposoben, nesposobna …
  • ker …

Če je vaša samopodoba dobra, boste samo malo pogledali in odvrnili: »Ja, seveda.« V vas se nič ne zgane, ne nastanejo rane, stavek pozabite, ni vam pomemben. Če bi zvečer naredili obnovo dneva, ga ne bi omenili.

Če pa sporočilo prileti na spečo čustveno energijo v vas, ta eksplodira in začutite nelagodje. Če je nelagodje nad 5, se ustvari nova rana, nakopiči se nova čustvena energija in naslednjič boste še močneje odreagirali, še močneje vas bo zbodlo, zabolelo, ponižalo … karkoli. To veste vi, odgovori so v vas. Odreagirate pa po svojih prepričanjih. Glasno, zajedljivo, ne pokažete prizadetosti in čakate trenutek, da boste udarec vrnili …

Vprašanje lahko razumete tudi kot pritisk. Nekdo pričakuje, da boste nekaj naredili. Če se v vas nič ne zgane, mirno odvrnete z ja, bom ali ne, ne bom.

Lahko pa začutite pritisk, ki sproži jezo in upor.

Lahko občutite tesnobo, ker ne veste ali boste utegnili oz. ali vam bo uspelo.

Lahko čutite krivdo ali nehvaležnost, ker se vem ne da.

To kar je v vas določa, kako odreagirate na vprašanje.

Če stavku dodate energijo posmeha, je sporočilo, da niste dovolj dobri.

Da ne bom spet predolga, besede so jasne, dodana čustva pa pomen lahko popolnoma spremenijo.

Kako se boste odzvali, je vaša odločitev. Dogodek lahko premlevate, študirate, vprašanje obračate, ugibate, jezi vas vse, zakaj niste odgovorili ali zakaj ste sploh odgovorili, zakaj ste se pustili sprovocirati, zakaj ste bili tiho … misli vam brnijo, osredotočeni ste na preteklost ali kujete vračilo v prihodnosti. Samo tu in zdaj niste. Utrudi vas, slabše ste razpoloženi, danes gre vse narobe … in ste v začaranem krogu.

Moj predlog je, da v tistem trenutku ali v najkrajšem možnem času poiščite osebo v sebi, jo peljete na travnik, združite in potolažite. 1x, 5x ali 10x ni važno. Na ta način odstranite energije, ki so v vas in samo čakajo, in naslednjič bo vse drugače. Ljudje bodo z vami drugače govorili, situacije se vam ne bodo več ponavljale in globoko v sebi boste čutili mirno moč, ki vam bo dajala občutek varnosti in zadostnosti. Vaša samopodoba bo boljša in zato bo življenje mirnejše in lažje. Ukvarjate se s seboj in ne drugo osebo. Ker želite očistiti svoje telo vsega, kar vam dela težave. Ker ste si pomembni. Ker se imate radi. Ker je vse v vas. 

več v FB skupini Čarobni odnos in v knjigi Čarobni odnos

Priporočam v branje in poslušanje

MOČ BESEDE
ODLOČANJE V UMIRJENOSTI
Ljubeč odnos – kako ga zgraditi 4.del