Članki

NE pomeni NE. PIKA.

Danes sem naletela na to stran https://www.facebook.com/zlorabelaurapoglajen/. Preberem članek in prešine me misel, vse se spreminja, samo pri tem se nič ne spremeni. Dekle pravi, da je bilo posiljeno, a tožilstvo je primer zavrnilo. Očitno nimajo dovolj dokazov. Beseda dekleta je seveda premalo. Celo novinarjevo vprašanje, zakaj je raje niso peljali k zdravniku, namiguje na to, da je delna krivda za dogodek na strani prijateljic, in ne storilca ali storilcev.

Roko na srce, pri spolnih zlorabah imamo dvojna merila. Pri fizični zlorabi nimamo težav. Ko se nekdo nad drugim fizično izživlja, ga muči, mu zadaja bolečine, stopimo na stran žrtve. Zatikati se začne že pri čustvenih zlorabah, ko nekdo drugi osebi nabija občutek krivde, ko jo žali, ko jo z izbruhi verbalnega nasilja razvrednoti, ponižuje, psuje, grozi … najdemo opravičila, saj ni tako slab/a, morda ni imel/imela najboljšega dne, vseeno malo pazi, kaj kdaj rečeš-narediš, ima te tako rad/rada, zato ni tako mislil/a, potrpi malo, saj bo, včasih je malo živčen/a … Mobing na delovnem mestu je kaznivo dejanje, psihično nasilje nad otroci in odraslimi v privatnem življenju ni kaznivo dejanje. Največ kar lahko dosežete je prepoved približevanja, če se iz groženj da razbrati, da je ogroženo vaše življenje. Tudi zato rabite dokaze. Samo vaša beseda je verjetno premalo.

Pri spolnih zlorabah otrok smo si enotni. Nedopustno, neopravičljivo in obsojanja vredno, res pa je, da ne vem, kdo je pisal predloge za višino kazni. Zdi se, da se storilcu bolj pomaga kot žrtvi. Resen problem nastane pri spolnih zlorabah odraslih. »Pravo« posilstvo je, ko gre ženska ob enajstih zvečer iz službe domov, moški jo napade, zvleče v grmovje in posili. Pri tem rečemo, uboga ženska. Če je ženska bila prej v lokalu, če je oblečena v mini krilo, če je opita, če se je spogledovala, če je šla celo v stanovanje moškega, če je z njim koketirala, se smejala, če ji je bil celo malo všeč, če se je z njim poljubljala in rekla NE, dalje ne grem … pa začnemo krivdo hitro deliti na oba. »ja kaj si je pa mislila, če se tako obleče, obnaša, gre z njim … Saj je vedela, kaj se lahko zgodi, saj je lahko pričakovala, kaj jo čaka!« Kaj, kaj se ji lahko zgodi in kaj jo čaka? Če ima oblečeno mini krilo, še ne pomeni: »Posili me.« Če gre v stanovanje moškega, še ne pomeni, da je privolila v spolni odnos. Kakor hitro reče NE, pomeni to NE in NE ne pomeni JA ali MORDA. NE pomeni NE in nič drugega. Morda je bila nepremišljena, premalo pazljiva, prezaupljiva, vse to, a to še ne pomeni, da je tudi ona kriva. V življenju nihče ne ravna vedno najpravilneje. Ne pomislimo na vse nesreče in grozote, ki se nam lahko zgodijo, ker v tem primeru sploh ne bi stopili  iz stanovanja, doma je pa itak najbolj nevarno.

In nekaj let je na sceni tudi droga za posilstvo. Kako naj ta oseba dokaže, da je bila posiljena? Zbudi se neznano kje, medlo ali ničesar se ne spominja, še vedno omotična, ve le, da je nekaj narobe.

Ali veste, kaj naredi ženska, ko je posiljena? Najprej gre pod tuš, da spere vso umazanijo in grozo iz sebe. Ure in ure stoji pod tušem, kožo drgne do ran, počuti se umazano, krivo, ožigosano, raztrgano, razvrednoteno, ničvredno … zmedena je, sram jo je in le redke gredo takoj na policijo. Če že gredo, gredo v večini primerov prepozno. V Sloveniji se je vsak teden prijavljeno eno posilstvo, kar je po oceni 10 odstotkov vseh posilstev. http://www.amnesty.si/ne-pomeni-ne.html S prijavo odlašajo, ker so tako brez moči in ranjene v srcu in duši. Posilstvo seže do duše, to je vdor v najintimnejši prostor osebe. Vsi smo že bili kdaj v situaciji, ko se je druga oseba postavila preblizu nas, se nas med pogovorom želela dotikati. Vdirala je v naš osebni prostor, občutek je neprijeten do te mere, da ne moremo niti potrpeti, ampak se začnemo od osebe odmikati, čeprav leze za nami. Zdaj pa si predstavljajte, da ta oseba pride še bliže vas, čisto blizu in se nimate kam umakniti. Ta občutek pomnožite z neskončno in približno tako grozno se počuti posiljena ženska.

Spolna zloraba je vdor v intimni prostor osebe fizično ali verbalno. Na tretmajih pridejo na dan pravi vzroki težav. Boleči spomini, sram, krivda še leta in leta bolijo. Dekleta in ženske imajo slabo samopodobo, občutki krivde jih razjedajo, strah jih je, da bo kdo zvedel in jih obsojal, ne počutijo se vredne ljubezni in zato imajo težave v partnerskih razmerjih, počutijo se ožigosano … Dekleta, ki se jih je neprimerno dotikal oče, mamin partner, dedek, stric, sosed, družinski prijatelj, brat, sovrstnik … ki so spregovorile in bile utišane, naj se nehajo izmišljevat, da oče, mamin partner, dedek, stric … že ni mislil nič hudega, kaj si bodo pa ljudje mislili, lahko se še skregajo med sabo … Dekleta, ki se jim ni verjelo, ki niso bile slišane in na čustveno rano so dobile novo rano nevrednosti in nepomembnosti. »Ti in to, kar se je zgodilo, ni tako pomembno, da bi o tem spregovorili«, in dekleta, ki sploh niso upala spregovoriti.

In ženske, ki so posiljene v zakonu, kjer je posilstvo skoraj nemogoče dokazati. Prisila v spolni odnos, ker je v nasprotnem primeru fizična in čustveno napadena. Te ženske se ne počutijo popolnoma nič drugače.

Nekaterim pomaga, če glasno spregovorijo, drugim pomaga psihoterapevt, nekaterim sem pomagala jaz. Večina žensk pomoči ne poišče in z bolečino spomina dejanja živijo kot najbolje vedo in znajo. Najmanj kar lahko naredimo je to, da nehamo obsojat žrtve, ne iščemo vzrokov, kaj vse bi lahko naredila, da do tega ne bi prišlo, in končno jasno povemo, da NE pomeni samo eno.

NE! NE DOTIKAJ SE ME!