Članki

Strah naš vsakdanji

Ljubezen je prijetno čustvo, strah pa je koristno čustvo. Kot večina stvari v življenju, je lahko tudi strah zdravilo ali strup. Če ga je preveč, je strup, če ga je ravno prav, je najboljše in najnaravnejše zdravilo. Strah nas varuje, pomaga nam, da sprejemamo prave odločitve, in naj se še tako čudno sliši, ravno zaradi strahu smo lahko srečni.

Da strah postane zdravilo, nas strahu ne sme biti strah. Če strahu ne obvladamo, prevzame oblast nad našim življenjem. Potem strah določa, kaj čutimo, kako se počutimo, delujemo, sporočamo, reagiramo. Strah določa, kako bomo živeli. Nimamo izbire. Postanemo sužnji strahu.

Strah se velikokrat zamaskira in čutimo le nelagodje, tesnobo, nečesa nočemo storiti, iščemo izgovore, nadziramo, ustvarjamo neustrezna prepričanja in zato prihaja do nesporazumov. Problemov ne znamo in ne moremo rešiti, ker se jih lotevamo na napačnem koncu. Ni nam jasno, zakaj stvari ne stečejo, včasih se celo zgodi, da se kljub našemu vloženemu trudu poslabšajo.

Najtežavnejšo pot izberemo, če strah zanikamo in ga s tem potlačimo globoko vase. V nezavednem delu se za nekaj časa potuhne. Zdi se nam, da smo ga premagali, težavo, ki je strah sprožila rešimo, in ko se nam zdi, da bi sedaj res lahko lepo živeli, pride na dan v obliki tesnobe. To nas zmede, um išče vzrok, kje je nevarnost, kaj je treba popraviti, a ne najde ničesar. Okrog nas se ne dogaja nič, kar bi nas ogrožalo, a tesnoba je vsak dan večja in nas izčrpava. Ker nimamo ničesar otipljivega, tudi ne moremo ničesar rešiti. Občasno se nam zazdi, da je vzrok v strahu preteklosti, a ker se strahu bojimo, ničesar ne storimo. Čakamo, da bo minilo. A energija strahu je pretežka, da bi izhlapela, bolj je podobna kvasovkam, ki se ob ugodnih pogojih razbohotijo na vse strani. Saj veste, kako vzhaja kvas. Tako se dogaja s strahom v telesu.

Včasih nam strahu ne uspe potlačiti, zato se določenih situacij izogibamo ali z aktivnostjo odlašamo. Iščemo izgovore, in ko zberemo moč, zadevo speljemo kljub strahu. Rečemo, da smo strah premagali. To je dobljena bitka, a ne vojna. V vojni ni zmagovalcev. Nekaj časa se nam bo zdelo, da smo strah premagali, adrenalin, energije odločnosti nam dajo moč. Ko pa popustijo, smo spet na začetku. Ta način nam pobere veliko življenjske energije, izčrpa nas in zato se raje določenim stvarem, dejavnostim odpovemo, kot pa gremo ponovno čez ves proces. Uporabimo ga takrat, ko nam res ne preostane nič drugega.

Strah lahko sprejmemo, se z njim spoprijateljimo. To je bolje kot zanikanje in potlačitev, ker vsaj vemo vzrok naših težav. A postavlja se mi vprašanje, zakaj bi bila prijateljica nekoga ali nečesa, kar mislim, da me ogroža, me ovira, me spravlja v obup. To je tako, kot bi pustila, da z mano živi neznan psihopat, ki je neznano kdaj prišel od neznano kod in se zvalil na moj lep kavč. Ker se ga bojim, se z njim raje spoprijateljim. Seveda ima svoje izpade besa, poniževanja, maltretiranja, bojim se ga, izčrpava me, ne upam biti doma in zato begam okoli, ali pa se zaprem v sobo in ne upam ven. Hodim po prstih, upam, da nisem naredila spet kaj narobe, a sem ga sprejela.

Če torej nekaj lahko sprejmemo, lahko to tudi ne sprejmemo. To je naš čudovit svet dualnosti, kjer imamo vedno najmanj dve možnosti. Odrečemo mu gostoljubje in ga postavimo pred vrata. Dobesedno ga vržemo čez prag. Najprej gredo vsi mali strahci, potem gredo malo večji, potem še večji in na koncu odrečemo gostoljubje glavnemu strahu. Glavni strah je generator majhnih strahcev. Ker nas je glavnega strahu strah, se ga ne lotimo, z majhnimi strahci pa obupamo, ker prihajajo vedno novi in novi. Kot muhe enodnevnice. Ko strahci in pretiran strah ne zasedajo več našega telesa, nastane prostor za prijetnejša čustva. Takrat telo lahko napolnimo z boljšo samopodobo, srečo, veseljem, ljubeznijo, lahkotnostjo. Dve stvari hkrati ne moreta biti na istem mestu. Zato ne moremo biti srečni, če smo prestrašeni, ne moremo se veseliti dopusta, če nas je strah poti, ne moremo mirno spati, če nam po glavi rojijo misli prihajajočih katastrof, ne upamo ljubiti, če se bojimo izgube, pretirano ščitimo otroke, ker ne zaupamo življenju, ne povemo lastnega mnenja, ker se bojimo, da bomo neustrezni, ne dovolj dobri, odgovornosti nas spravljajo v stike, ker se bojimo biti krivi, kaj če se zmotimo … in še in še in še.

Zato je vredno, pametno in priporočljivo, da postanemo gospodar strahu in ne njegov suženj. Strah v pravi količini je najboljši svetovalec in vodnik k lahkotnemu in srečnemu življenju.

več v FB skupini Čarobni odnos ali MMC